DRUŽINSKI KONFLIKTI – kako nanje pogledati s pozitivne plati in jih izkoristiti družini v prid?

Konflikti so sestavni del naših življenj, zato je pomembno, da spoznamo negativna prepričanja, povezana z njimi, ki nam preprečujejo, da bi se s konflikti konstruktivno spopadli.

Eno pogostejših napačnih prepričanj, ki ga o njih gojimo, je, da so konflikti nenaravni, mir pa naravno stanje človeških odnosov. To ne drži. Vsak od nas je edinstven, ima svoje vrednote, čustva in interese, zato so tudi konflikti neizogiben del odnosov.

Naslednje pogosto napačno prepričanje je, da za razrešitev konflikta potrebujemo zmagovalca. To ni le zmotno, ampak tudi škodljivo, saj nas vodi v razumevanje konflikta kot dvoboja, v katerem se borimo za zmago oziroma prevlado nad »nasprotnikom«. Takšno dojemanje omejuje enakovrednost oseb v odnosu in onemogoča sporazumevanje med njimi.

Ključ do konstruktivnega reševanja konfliktov je, da z razvijanjem spoštljive enakovredne komunikacije odpravljamo negativna čustva in predsodke, povezane s konflikti, in se naučimo z večjo lahkotnostjo in pozitivno naravnanostjo soočati različne poglede, mnenja, potrebe in želje drug drugega.

Kaj je konflikt?

Konflikt se zgodi, ko se istočasno pojavita vsaj dva ali več različnih in nasprotujočih si motivov, potreb, čustev, ciljev ali načinov njihovega doseganja, ki so med seboj nekompatibilni, se izključujejo ali ovirajo (Grant, 2004). Konflikt je v prvi vrsti znamenje medosebnega problema in kot tak ne odraža »težkih« osebnosti ljudi, vpletenih vanj. Konflikt še ne pomeni spora, v katerega lahko preide, če ga ne razrešujemo konstruktivno in se napetost stopnjuje.

Da bi se temu izognili, lahko uporabimo tudi t. i. »preprečevalce konflikta« (npr. umik iz konfliktne situacije, štetje do 10, zavzemanje humornega pogleda na situacijo, preučevanje dejstev, racionalno iskanje rešitev, ignoriranje provokacije, prespati zadevo, opravičiti se, zavzemanje perspektive nasprotnika, zavzemanje nevtralne/objektivne pozicije, ko smo v vlogi opazovalca, ali situacijo opišemo z vidika posnetka kamere).

Odkritost v odnosu se zrcali tudi v nastajanju konfliktov

Konflikt ne nastane le na osnovi različnosti motivov, potreb, čustev oziroma ciljev. Predpogoj zanj je tudi tesnost ali soodvisnost oseb v odnosu. V kolikor ima tujec različen pogled na neko stvar, nas to še ne popelje v konflikt z njim. Ker so družinski odnosi najtesnejši, so tudi konflikti v družinah najbolj direktni in običajno najpogostejši.

Avtoritarna vzgoja v preteklosti ni dovoljevala, da bi si otroci upali varno vstopati v konflikte z odraslimi in izpostavljati svoje čustvene potrebe (npr. po spoštovanju, enakovrednosti, sprejetosti, slišanosti, razumljenosti, potrditvi, samoizražanju, avtonomiji, spontanosti ipd.), saj otrokove potrebe niso bile smatrane kot enakovredne potrebam odraslih. Otroci posledično niso čutili potrebne psihološke varnosti v odnosu do staršev (npr. v odnosu do patriarhalnega očeta, ki so se mu večinoma podrejali).

Danes na srečo bolj priznavamo enakovrednost odraslih in otrokovih čustvenih potreb, zato si tudi otrok upa v konflikt s starejšimi, močnejšimi od sebe vstopati z večjo gotovostjo – ve namreč, da z izražanjem sebe ne bo spravil v nevarnost odnosa z zase pomembno osebo. Starši lahko konflikt z otrokom zato razumemo tudi kot znamenje njegovega zaupanja in občutka varnosti v odnosu z nami. In naša odgovornost je, da z otrokom komuniciramo spoštljivo, hkrati tudi odločno, ko je to potrebno, in mu s tem jasno pokažemo lastne osebne meje in vrednote, ki jih kot starši zastopamo.

Se v naši družini preveč prepiramo?

Mnoge starše je strah, da se v njihovi družini preveč prepirajo, in sprašujejo se, ali je z njimi oz. njihovimi družinskimi odnosi kaj narobe. Strah pred konflikti izhaja iz bolj ali manj nezavednega strahu, da nas drugi ne bi imeli radi in da nam destruktivni konflikti, s katerimi se ne znamo spopasti, ne bi zelo pokvarili odnosov (npr. s partnerjem, otroki).

Sodobne družine imajo pogosto na voljo le malo časa, ki ga preživijo skupaj, zato ga, razumljivo, nočejo »pokvariti« s prepiri in probleme (pre)pogosto pometajo »pod preprogo«, kar pa na dolgi rok ne ustvarja pozitivne družinske klime. S tega vidika je pomembno, da se konfliktom ne izogibamo, ampak se raje naučimo njihovega konstruktivnega reševanja in ga spodbujamo.

Načini reševanja konfliktov

Konflikti niso negativni, so zgolj neprijetni. So nujni za rast in razvoj odnosov. Brez njih ne moremo spoznavati ne sebe ne oseb, ki so nam blizu in jih imamo radi (npr. njihovih in lastnih interesov, čustev, potreb, želja). Predstavljajo izziv, ki nas spodbuja k iskanju novih ustvarjalnih načinov premeščanja medosebnih razlik, k razvoju medsebojnih odnosov in krepitvi socialnih veščin (npr. socialne občutljivosti in uglašenosti z drugimi, veščin komuniciranja, veščin reševanja problemov), a le pod pogojem, da se jih konstruktivno lotevamo.

Konstruktivno reševanje konfliktov odnos bogati, destruktivno reševanje odnos (začasno) ruši. Način, s katerim se bomo reševanja konflikta lotili, je odvisen od tega, kako pomembna sta za nas lasten, osebni cilj in kako pomemben je za nas medsebojni odnos – oboje je lahko v situaciji skoraj nepomembno ali zelo pomembno za posameznika.

Poznamo naslednje strategije:

1. Umik (želva): kot želva se plašno skrijemo v svoj oklep in delamo vse, da bi se izognili konfliktu, sporni temi in soočenju z drugimi. Tako se odpovemo svojemu cilju in odnosu, saj smo prepričani, da je vsakršen poskus reševanja obsojen na propad. Počutimo se nemočne.
2. Napad (morski pes): svoj cilj zasledujemo za vsako ceno, tudi za ceno odnosa. Želimo prevladati nad »nasprotnikom«, zato ga preplašimo ali zasujemo s protiargumenti. Ljudi delimo na poražence in zmagovalce, pri čemer nam zmaga daje občutek ponosa, uspeha.
3. Zglajevanje (medvedek): konflikte želimo zgladiti hitro in (navadno prehitro) doseči medsebojno skladnost. Strah nas je soočenja. Odnos je za nas bistvenega pomena, osebni cilji pa so manj pomembni. Želimo si, da bi nas ljudje imeli radi, in strah nas je, da bi bil kdo prizadet ali da bi se odnos pokvaril. Cilju se odrečemo v dobro odnosa, misleč, da ga tako rešujemo, čeprav gre za zmotno prepričanje.
4. Iskanje kompromisa (lisica): prizadevamo si najti kompromis in smo srednje zainteresirani za cilj in za odnos. Za skupno dobro smo se pripravljeni delno odpovedati lastnemu cilju, drugega pa prepričati, da naredi enako. Iščemo rešitev, s katero bi oba nekaj pridobila, četudi za nobeno stran rešitev ni idealna.
5. Konfrontacija = soočenje (sova): visoko vrednotimo svoj cilj in odnos, zato želimo priti do rešitve, ki bi zadovoljila obe strani in razrešila čustveno napetost v odnosu. Konflikt doživljamo kot možnost za rast in izboljšanje odnosa, zato nismo zadovoljni z rešitvijo, ki do tega ne pripelje.

S konfrontacijo do rešitve konflikta

S konfrontacijo odkrito komuniciramo, neposredno izrazimo svoje videnje problema, ubesedimo čustva in drugega povabimo, da stori enako.

To je pomembno predvsem, ko smo kot starši v konfliktu z otrokom. Otrok nam je po naravi podrejen in od nas odvisen. Ko ubesedimo svoje želje, potrebe in čustva ter za to uporabimo kar se da osebno govorico (npr. »Moti me …«, »Ni mi všeč …«, »Rad bi …«, »Želim si …«, »Hočem …« namesto »Ne smeš …«, »Moraš …«, »Treba je …«), s tem otroka učimo samoizražanja in bolj spoznavamo sebe. Izražanje čustev predstavlja najtežji, a nujen del, saj se čustva sicer pokažejo kasneje skozi dejanja (npr. nepotrpežljivost, odkrito ali prikrito/pasivno agresijo, maščevalnost, kuhanje zamere).

Če je opravljena pravilno, konfrontacija mnenj, pogledov oz. perspektiv pomaga poglobiti odnos in je nujna tudi za nadaljnji proces pogajanja ali iskanja kompromisa. A pomembno je, da se zanjo odločimo, ko imamo na voljo dovolj časa. Ne smemo je zamenjevati z nenadnim, burnim izlivom čustev, ko ena oseba izrazi svoje poglede in čustva, nato pa izgine, še preden drugi (običajno otrok, ki je šibkejši) pride na vrsto.

Ker ima otrok manj izkušenj in je njegova čustveno-vedenjska samoregulacija verjetno šibkejša od naše, se obnese, da pri konfrontaciji najprej otroku pustimo, da z nami deli svojo perspektivo, šele nato mi z njim delimo svojo. Ob tem ga ne prekinjamo (lahko ga sprašujemo, ne pa zaslišujemo), s čimer izražamo spoštovanje, četudi se z njim ne strinjamo.

Glavni namen konfrontacije je odpreti dialog, usmerjen k rešitvi. Učinkovit dialog običajno vključuje soočenje pogledov/perspektiv, proučevanje razhajanj in razjasnjevanje razlik v potrebah ter čustvih. Posebej pozorni moramo biti na otroka, na njegovo obrambno naravnanost in čustvena sporočila njegovega vedenja (tj. čustva, ki se skrivajo za vedenjem). Potrudimo se v popolnosti razumeti njegove poglede in čustva ter si pomagajmo z veščinami učinkovite komunikacije (npr. z aktivnim poslušanjem in spraševanjem).

Izhod iz dialoga bo tako lahko rešitev, sprejemljiva za vse vpletene v konflikt. Pogosta rešitev takšnega dialoga je kompromis oz. sporazum – skupno stališče glede rešitve, ki vsebuje: dogovor, kako bosta v prihodnje ravnala drugače; dejanja, za katera se oba obvežeta, da jih bosta naredila; dejanja, ki se jim bosta izogibala; ter načine, kako bosta znova vzpostavila sodelovanje, če bo dogovor kršen. Koristen je tudi dogovor, kdaj se bosta ponovno pogovorila o problemu in morebitnih spremembah, ki so še potrebne.

Proces konfrontacije zahteva nekaj spretnosti, zlasti sposobnost zavzemanja perspektive drugega, pogajanje in oblikovanje sporazuma. Pri tem si lahko pomagamo z menjavo vlog, s katero skušamo bolje razumeti čustva in stališča druge osebe, tako da smo mi ta oseba (npr. otrok). S tem dobimo boljši vpogled v njegovo perspektivo, a le pod pogojem, da si seveda tudi sami tega želimo.

Zaključek

Konflikti so sestavni del našega življenja in v bližnjih odnosih se jim ne moremo izogniti. S seboj prinašajo veliko pozitivnega, vključno z možnostmi za samospoznavanje ter poglabljanje odnosov in medsebojnega zaupanja.

Obnese se, če nanje pogledamo kot na toploto pri trenju – tako kot toplota nastaja s pomočjo trenja, tudi občutek resnične bližine v odnosu nastaja s pomočjo soočanja in premeščanja razlik med nami. Takšno videnje nam lahko pomaga, da na konflikte pogledamo z bolj pozitivne, vedre plati, jih objamemo v naročje življenja in se z njihovo pomočjo podamo na pot osebnega in medsebojnega zorenja.

Za dodatna vprašanja se lahko obrnete na avtorico: info@prima-pomoc.si.

---

Avtorica članka: mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc, otroška psihologinja, PRIMA POMOČ

Psihologinja RANJA SALMIČ je magistrica duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Z otroki, mladostniki in starši dela v okviru ambulante PRIMA POMOČ zadnjih šest let. Končala je študij psihologije na Univerzi v Ljubljani in magistrski študij na University College London (UCL). Dodatno se je izobraževala iz kognitivno-vedenjske terapije za otroke in mladostnike ter opravila pripravništvo s strokovnim izpitom iz zdravstva.

Pri svojem delu opaža, da tako starši kot njihovi otroci potrebujejo strokovno pomoč pri razumevanju lastnih področij ranljivosti in pri približevanju ter razumevanju potreb drug drugega. Ko k obojim pristopamo z znanjem, empatijo in razumevanjem (brez iskanja krivca in žrtve), se odnosi začnejo kot veter pretakati v bolj sproščenem, iskrenem, pristnem in k rešitvi usmerjenem vzdušju.

VIRI

• Deutsch, M. et al. (2006). The Handbook of Conflict Resolution. Theory and Practice. Jossey-Bass. John Wiley & Sons, Inc.
• Grant, W. (2004). Vsakdanji nesporazumi – kako se jim izogniti ali jih razrešiti. Mladinska knjiga, Ljubljana.

---

Vir fotografij: Shutterstock

Vir fotografije avtorice: Osebni arhiv